SKRIVNOST
ZMAGOVITEGA ŽIVLJENJA V VERI
C.S.Tubby
.jpg)
Nahajamo se v šoli Svetega
Duha, v kateri se moramo veliko učiti. Nekatere lekcije so težje od drugih, a
skoraj vedno je tako, da so najtežje lekcije najvrednejše. Tudi lekcija, ki je
pred nami ni lahka in večina Božjih otrok se je še ni naučila. Prav zato, smo
lahko prepričani, da bo prinesla dobre rezultate, če jo obvladamo.
Naša lekcija govori o
prikriti skrivnosti Svetega pisma. O njej beremo v pismu Efežanom 5,20: "V imenu
našega Gospoda Jezusa Kristusa, se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za
vse."
Lahko je slaviti Gospoda
in se mu zahvaljevati, za prijetne stvari v življenju: Za čudovito uslišanje
molitev, ker je poskrbljeno za vse naše telesne potrebe, za osvežujoče
blagoslove, ki kakor spomladanski dež pada na našo dušo, za silna doživetja v
Duhu in za vsakodnevne dokaze Božje dobrote in ljubezni. Toda povsem drugače je
slaviti Gospoda v preizkušnjah, boleznih, udarcih in vsemu, kar nam že po
naravi ni všeč. Toda zgoraj navedeno mesto iz Pisma, vključuje vse te stvari.
Neko drugo mesto v Bibliji
nam jasno razodeva, da "….njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu……."(Rim
8,28)
In če je resnično tako, da
se vse v našem življenju dogaja pod modrim vodstvom našega Gospoda tako, da se
nam dogaja samo tisto, kar je dobro in koristno, tedaj bi za nas zahvaljevanje v vsakem času in za vse
moralo postati povsem naravno.
Na Dan zahvale za žetev,
smo v nekem mestu začeli z evangelizacijo. Gospodov Duh me je v tem večeru
vodil tako, da sem moral pridigati iz vrstice: "..se nenehoma
zahvaljujte Bogu Očetu za vse." Na bogoslužju je bila prisotna tudi
žena, ki je že dalj časa trpela zaradi strašnih bolečin v očeh. Nosila je
najmočnejša očala, ki obstajajo, pa je bila kljub temu sposobna le pet minut
brati, in ta čas je uporabila za branje Biblije. Po petih minutah je morala
prenehati, ker so jo oči tako bolele, da je imela občutek, da ji bodo zgorele.
Vsi pridigarji, ki so prihajali v to skupnost in v njej služili, so molili z
njo, vendar brez vidnega uspeha. Tudi na tej službi, smo molili za njo, ne da
bi prišlo do ozdravljenja.
Nekega jutra, v času
molitve, se je spomnila moje pridige o moči slavljenja. Na mestu, kjer je
klečala, je takoj izrekla: "Gospod, hvala ti za vse, kar sem pretrpela zaradi
mojih oči. Zahvaljujem se ti za vse bolečine, ki mi jih je povzročila moja
bolezen." Medtem, ko je tako molila, se je Božja sila izlila na
njo in v istem trenutku je bila ozdravljena od težke in mučne bolezni.
Tisto, kar ni mogla doseči
z molitvijo, ji je uspelo s praktično uporabo Božje besede: "Vedno se
za vse zahvaljujte Bogu." Naslednji večer je bila sestra M. v
skupnosti brez očal. Od tega trenutka dalje, je bila sposobna ure in ure brati
najdrobnejše črke, brez bolečin in težav. Tako je skozi zahvaljevanje in
slavljenje nastopilo popolno ozdravljenje.
Neka sestra v mestu D. je
imela težave z žolčnimi kamni. Slišala je mojo pridigo o moči slavljenja in
komaj je dočakala moj poziv, da pride naprej. Pri prižnici, je takoj začela
slaviti Gospoda, zaradi njenega težkega stanja in bila na slavo Božjo v istem
trenutku ozdravljena od žolčnih kamnov. Nagrada za njeno slavljenje je bilo trenutno in trajno
ozdravljenje.
Včasih izgleda, da je
slavljenje uspešno tam, kjer molitev ni bila uspešna. To je verjetno zato, ker je slavljenje
največji izraz vere in je kot tak všeč Gospodu. On se takrat počuti
dolžan, da tako vero spoštuje.
Slavljenje ni zamena za
molitev, temveč mnogo več, njena podpora. V Psalmih, nam je dano merilo za
odnos med molitvijo in slavljenjem.
"Zvečer, zjutraj in opoldne bom tožil in
stokal. Slišal bo moj glas."(Ps 55,18) David s tem priznava, da trikrat na dan
moli. Mnogi kristjani mislijo, da je dovolj, če molijo enkrat na dan. V Psalmu
118,164, nato sledi: "Sedemkrat na dan te hvalim zaradi sodb tvoje
pravičnosti."
Tu imamo (prikazan)
božanski odnos med molitvijo in slavljenjem: Slavljenje je več kot podvojeno. Ali ni večina od nas to prakticirala obratno in
dvakrat več molila namesto slavila in oboževala? Ko sem bil nedavno na kolenih
v molitvi, se mi je zdelo, kakor da mi je Gospod želel reči: "Če bi me
moje ljudstvo več slavilo, bi imelo manj razlogov, da me prosi."
Mislim, da bi bilo to dobro načelo za nas.
Če bi Ga več slavili, bi lahko Bog deloval na
tak način, da bi prišel naproti našim potrebam, predno bi ga mi za to prosili.
Nekateri verniki vedno
znova prosijo za določene stvari, ne da bi doživeli uslišanje. Na koncu so
potrti zato, ker nimajo več vere. Če se nahajaš v takem stanju, potem se
zahvaljuj Bogu, da obstaja še ena pot. Začni slaviti Gospoda zaradi tvojega težkega stanja iz
katerega bi rad izšel. Slavi Ga in poveličuj prav zaradi stvari, ki
pritiskajo nate in te mučijo in čakaj na Gospoda in na Njegov čudovit dotik in On bo
naredil preobrat na nadnaraven način, nad katerim se boš čudil.
Neka misijonarka, ki je
delovala na Kitajskem, je težko zbolela zaradi koz, strašne bolezni vzhodne
Azije. Ko se je njeno življenje približalo koncu, ji je Bog v viziji pokazal
veliko tehtnico, pri kateri so bili krožniki zamenjani z velikima košarama. Na
eni od teh košar je pisalo "molitve", na drugi pa "zahvaljevanje".
Videla je, da je bila košara z zahvaljevanjem dvignjena, košara z molitvami, pa
je bila spuščena navzdol. Veliko so molili za ozdravljenje te sestre, kljub
temu pa se je njeno stanje vidno poslabšalo.
V tem obdobju bolezni, je
poklicala vse ostale misijonarje in pomočnike misijonarskih postaj k sebi. Ko
so se zbrali v njeni sobi, je zaprosila vse prisotne, da slavijo in hvalijo
Gospoda iz vsega srca. Njeni prijatelji so mislili, da govori tako pod vplivom
vročice in, da se je njen konec približeval. Kljub temu so vsi začeli slaviti
in poveličevati Gospoda.
Sestra je imela ponovno
videnje in v njem je gledala, kako se je košara z "zahvaljevanjem"
počasi spuščala navzdol. Sedaj je glasno vzkliknila: "Prijatelji, napolnimo
košaro zahvaljevanja do konca!" Prisotni so nadaljevali s
slavljenjem in poveličevanjem Gospoda, dokler se ni vizija pojavila že tretjič.
Ko je bila košara z zahvaljevanjem na tehtnici popolnoma spuščena navzdol, se je Božja
sila spustila na to sestro in doživela je trenutno in popolno ozdravljenje
od strašne bolezni.
Kmalu za tem je vstala, se
oblekla, odšla na ulico in pol ure pridigala brez kakršnihkoli težav. Skupno
slavljenje in zahvaljevanje je premaknilo Božjo vsemogočnost in Gospod je
popolnoma odstranil njeno telesno težavo.
Tudi sam sem nekega
nedeljskega jutra, v skupnosti govoril na isto temo. Neka sestra je poslušala
pridigo s posebno pozornostjo. Zaradi tega, je popoldan pri mizi povedala kaj
si je iz pridige zapomnila. Njene poslušalke so izgledale prav tako ganjene
skozi besede, ki so jih slišale. Kasneje sem bil obveščen o dogodku, ki se je
zgodil popoldan istega dne, v njeni službi.
Neka Rimokatoličanka, ki
je slišala isto zgodbo o moči slavljenja in zahvaljevanja, je v tem popoldnevu
doživela nesrečo, pri kateri se ji je po roki razlila nevarna, razjedajoča
tekočina. To ji je povzročilo neopisljive bolečine, zdelo se ji je, da je njena
roka vsa v ognju. Toda na osnovi tistega, kar je slišala v času kosila, je
dvignila roko k nebu in rekla: "O, Bog, hvala ti za to nesrečo in za
bolečine, ki jih prenašam." V istem trenutku je bila ozdravljena. Bolečine
so ponehale in ožgana in zardela roka, je postala zdrava kakor druga. Slavljenje in
zahvaljevanje je prineslo zmago nad boleznijo. Na tako čudovit način
je Bog odgovoril tej ženi zato, ker je upoštevala Njegovo besedo. Tako bo nebeški
Oče vedno storil za svoje otroke, če mu bodo za vse stvari izkazali slavo in
hvalo.
Job, ki je živel pred
okoli tri tisoč petsto leti, je verjetno imel odkritje te resnice. Ko je
izgubil vse svoje sinove in hčere, svoje ovce, vole, kamele in služabnike,
razen štirih, je padel na kolena, pogledal v obličje svojega Boga in rekel: "Gospod je
dal, Gospod je vzel, naj bo hvaljeno ime Gospodovo!" (Job 1,21).
Prav zaradi takšnega
razumevanja slavljenja, v težavah in preizkušnjah, je Bog blagoslovil drugi del
njegovega življenja bolj, kot prvega.
Sestra S. je bila pobožna
in vdana Gospodova služabnica, ne samo v pridiganju Božje besede, temveč tudi v
deljenju krščanske literature. Medtem, ko je imela v nekem mestu bogoslužje, je
doživela nesrečo. S hudimi bolečinami je bila odnesena v svoje stanovanje.
V isti hiši je stanoval
človek, ki je za sebe trdil, da je po prepričanju ateist. On je občudoval
sestro S. zaradi ostrine njenih misli, za njeno biblijsko pridiganje, pa ni
imel razumevanja. Ko so jo po nesreči prinesli v njeno stanovanje, je bil tudi
on prisoten. Ponudil se je, da pokliče zdravnika in da prevzame nase vse
stroške.
Ona je to ponudbo zavrnila rekoč, da ima
osebnega Zdravnika.
Vztrajno je želel izvedeti o katerem zdravniku govori. Brez najmanjšega strahu mu je priznala, da
gre pravzaprav za Gospoda Jezusa Kristusa. Zaradi njenega odgovora
se je razjezil in odšel, da se o tej stvari pogovori s svojim prijateljem.
Medtem, ko je sestra S.
cel dan ležala na svoji postelji in prenašala hude bolečine, jo je Gospod
nagovoril z besedami: "Ob vsaki priložnosti se zahvaljujte za vse!" Po
kratki notranji borbi, je prisluhnila Božji besedi in se začela zahvaljevati
Gospodu za svoje veliko trpljenje in ga slavila, ker je dopustil to preizkušnjo
v zelo neprikladnem času. Medtem, ko je slavila in poveličevala Gospoda, se je
Sveti Duh spustil nad njo. Imela je občutek, kakor da so bile na bolne dele
njenega telesa položene roke. V istem
trenutku so jo zapustile vse bolečine in zvečer je oteklina začela plahneti. V
imenu Gospodovem je vstala in se zahvaljevala za ozdravljenje, ki je bilo sedaj
očitno.
Nedolgo za tem, medtem ko
je še slavila in poveličevala Gospoda, je vstopil ateist in presenečen ugledal
sestro S. popolnoma zdravo in radostno. Pozdravil jo je in vprašal, kaj se je
zgodilo. Odgovorila mu je: "Pravkar me je obiskal moj osebni Zdravnik in On me
je popolnoma ozdravil." Ta Božji nasprotnik je bil presunjen
nad pričevanjem, se razmišljajoč odvlekel v svojo sobo in se v kratkem času
vrnil, kot spreobrnjen človek. Ko je o tem dogodku do potankosti spregovoril
svojemu prijatelju, se je tudi ta spreobrnil h Kristusu.
Na videz se zdi popolnoma
nerazumljivo zahvaljevati se Gospodu za takšno nesrečo in ga poveličevati.
Toda, ko se je izza tega izpostavilo, da je to privedlo dvojico brezbožnih k
odrešitvi, ni tu nič več nedoumljivega.
V Psalmu 37,4 pravi David:
"Razveseljuj
se v Gospodu, pa ti bo dal, kar želi tvoje srce!" Ko slavimo in
se zahvaljujemo Gospodu, mu s tem kažemo, da se ga veselimo. Naše slavljenje
je dokaz, da se z Gospodom strinjamo,
v Njegovemu načinu vodstva in dopuščanja, On pa je poln radosti, ker lahko
zavzame ta položaj.
Poudarili smo že, da je slavljenje največji
izraz vere in prav je, da se Bogu zahvaljujemo za nekaj, predno to vidimo ali
posedujemo.
Neka sestra je
pripovedovala, kako je njen mož nujno potreboval petsto dolarjev za svoje
poslovne potrebe. Odšla je v svojo molitveno sobo in medtem, ko je povzdignila
svojo desno roko k nebu, je rekla: "Gospod, ti veš, da potrebujemo denar. Odpiram sedaj
in zapiram svojo roko in se ti zahvaljujem za prejetih petsto dolarjev."
Ona je to storila v močnem zaupanju in izgledalo je, kakor da ima denar že v
svoji roki. Nekaj dni kasneje, je prišlo pismo s čekom v vrednosti točno petsto
dolarjev iz popolnoma nepredvidljivega vira.
V Novi Zelandiji (vzhodno
od Avstralije), so molili za neko ženo, ki je zbolela za pljučno tuberkulozo. Po molitvi je
neprestano slavila Gospoda za njeno ozdravljenje, čeprav še ni bilo nobenih
zunanjih znakov o tem. Ona se je celo javno zahvaljevala Bogu za svoje
ozdravljenje na vsakem bogoslužju, ki ga je obiskala. In, ko se je nekoč
ponovno zahvaljevala, se je božanska sila spustila na njo in bila je
ozdravljena svoje bolezni. Pred začudeno množico ljudi v cerkvi, je
bil njen obraz svež in vesel, a niso manjkali niti drugi dokazi, da je bolezen
prešla.
Slavljenje in zahvaljevanje vodi v zmago.
To so izkušnje našega
časa. Če odvzamemo pesem slavljenja iz življenja Božjih otrok, smo jim odvzeli
zmago. Zaradi tega poje David v Psalmu 34,2:
"Slavil
bom Gospoda ob vsakem času, njegova hvalnica bo vedno v mojih ustih!"
Amen
Ni komentarjev:
Objavite komentar