Pričevanje o ozdravitvi
11.05.2024
Če hočem zajeti enega od bistvenih dogodkov, ki so se
zgodili danes, moram svoje pričevanje začeti s četrtkom 9.5.2024. Tega dne smo
se bratje in sestre odločili oditi na koncert pianista, Sama Rotmana, ki se je
odvijal v viteški dvorani grajskega muzeja v Brežicah. Sam Rotman je Jud, ki se
je pri 20 letih osebno srečal z Jezusom in ga sprejel za svojega Odrešenika.
Že dva dni pred tem sta me bolela oba kolčna sklepa, skupaj
z medeničnimi kostmi, bolj na desni, kot na levi strani, in niti pod razno
nisem vedela kaj se dogaja in zakaj. Težko sem se sklanjala in težko sem
hodila. A vseeno sem si nadvse želela oditi na ta koncert.
Sestra Andrejka in brat Boštjan sta me prišla iskat na parkirišče
ob železniški postaji Kandija, ki je le 5 minut hitre hoje oddaljen od mojega
bloka, toda moja hoja do tja ni bila tako prijetna. Počakala sem ju in nato smo
se odpeljali.
Zmenili smo se, da bomo vso pot molili v Duhu in slavili
Gospoda. Pot je hitro minila in v trenutku smo prispeli v Brežice, polni
Božjega blagoslova in maziljenja.
Ko sem stopila iz avta pa auč. Spet bolečina, še hujša kot
pred tem. V mislih sem spraševala Gospoda, ali naj prosim za molitev, vendar
nisem čutila Njegove odobritve v tej smeri. Poskušala sem tako hoditi, da nebi
opazili, da je karkoli narobe z menoj, a mislim, da mi ni ravno uspevalo. Vseeno
ni nihče opazil, da je karkoli narobe z menoj.
Med koncertom sem čutila velik blagoslov in Božjo prisotnost,
toda po koncu koncerta, ko smo se spuščali k parkiranemu avtomobili, sem težko
hodila. Čutila sem, da desno nogo bolj vlečem za seboj, kot ne. Dobesedno
drsati sem morala z nogo, tako zelo me je bolelo.
Pot nazaj je bila en sam blagoslov. Jezus je bil z nami. In
kot da bi Andrejka vedela, me je peljala vse do bloka in nato smo se poslovili.
Težko sem prišla do stanovanja, a sem prišla. Sem pač trmasta in morala sem,
ali ne?
Tudi naslednje jutro bolečina ni popustila. Še ko sem bila v
postelji, sem prevzela avtoriteto nad bolečino in zapovedala kostem, da se
uskladijo z Božjo Besedo in imenom Jezus. Malo mi je odleglo. Popoldan je bilo
malo bolje.
Danes sem se zbudila. Spet sem čutila bolečino v kolku, a
sem se po jutranji molitvi in zajtrku odpeljala v vrtnarijo, nato pa domov
popolnoma odločena, da grem danes v mesto, pa četudi po vseh štirih.
Pripravila sem vse, kar moram vzeti s seboj, razne nujne
malenkosti, itd, in sem odšla. Še vedno sem previdno hodila z desno nogo, ker
me je pri premiku noge zabolelo v medenici, toda ker sem pred seboj rinila
voziček s knjigami, mi je bilo malo lažje.
Prispela sem na moje pogosto obiskano mesto, za
evangelizacijo v mesto. Po klopi sem razvrstila knjige in otroške pobarvanke,
ter nekaj balonov za napihniti, za otroke. Nato sem se usedla na klopco in začela
uglaševati ukulele, nakar opazim na koncu klopce se usedeta babica in vnukinja.
Takoj sem prijazno nagovorila vnukinjo in jo vprašala, če želi pobarvanko.
Takoj je pritekla do mene in ju z veseljem vzela, ter se usedla nazaj k babici.
Malo za tem je babica sama od sebe začela govoriti z mano in
mi povedala, da odkar je bila cepljena za covid, je imela težave s pljuči.
Rekla sem ji, da lahko molim zanjo, če želi. Takoj je bila zato, zato sem se ji
približala, položila eno roko na njen hrbet, ki je bil precej ukrivljen in eno
roko nad njenimi pljuči in začela moliti.
Rekla sem nekako tako: »Bog Oče, v imenu Jezus prevzemam
avtoriteto nad Vidinimi pljuči in zapovedujem, da se vsaka bolezen,
nepravilnost ali slabost umakne iz njenih pljuč. Zapovedujem ozdravljenje tem
pljučem v imenu Jezus. Zapovedujem tem pljučem, da so ozdravljene po Kristusovih
ranah, takoj zdaj. V Jezusovem imenu, amen!
Nato sem rekla gospe Vidi naj globoko vdihne in večkrat je
globoko vdihnila in izdihnila. Po tem, da bi vzpodbudila njeno vero sem ji
povedala stih iz Izaija 53:4-5 in da je Jezus živ, da je On na Očetovi desnici
v nebesih, in da ji samo živ Bog lahko pomaga, ne tisti, pribiti na križu.
In potem se usedem tam, kjer sem bila prej, pa pravi: »Ampak
gospa, veste, jaz sem naučena, kot sem, po veri moje mame.«
In jaz sem ji odgovorila, da vera ne pomeni, to, kar so nam
povedali starši, ali duhovnik, ampak to, kar nam govori Sveto pismo o Jezusu. On
je naš Odrešenik in naš Zdravnik.
Dala sem ji še eno moje pričevanje, kjer je moja telefonska
številka, da mi sporoči, kaj bo zdravnik rekel glede njenih pljuč, ko bo šla
ponovno na pregled.
Potem se je Gospa Vida odpravila naprej, ker sta bili
zmenjeni s hčerko; mamico njene vnukinje.
Nato sta v moji smeri prihajala mlad očka, mamica in njun
sin. Ko sta prišla do mene, sem sinčku ponudila pobarvanki. Pa pravi očka: »Jo
že imamo doma.«
Jaz pa sem rekla: »Nič hudega, bodo pa za naprej.« Pa smo se
nasmejali.
In onadva sta kar stala in jaz ne bodi lena, sem začela
govoriti o Jezusu.
Žena se je umaknila bolj v ozadje a je poslušala, mož Denis,
pa je stal blizu mene.
Začela sem s tem, kako pomembno je na pravi način spoznati
Boga, ne kot nekaj religioznega, ampak kot živega Boga.
»Veste, naše življenje je namenjeno le eni stvari, da se
tekom življenja srečamo z Jezusom, da On postane naš Odrešenik, da izpolnimo
svoj namen, ki ga ima z nami in da smo po smrti vso večnost z Njim. Zato je zelo
pomembno, da ga povabimo v svoje življenje, da postane On naš Gospod, da On
vodi naše življenje na svoj način.«
In veste, ni dovolj, da gremo sem in tja v cerkev in
mislimo, da bomo po smrti prišli v nebesa. Moramo imeti osebni odnos z Bogom
skozi Njegovo Besedo, toda Besede brez Svetega Duha ne moremo razumeti.
Namreč, ko Jezus pride po Svojo Nevesto, bo vzel samo tiste,
ki bodo na novo rojeni od zgoraj. Nikodem, Judovski duhovnik, je prišel k
Jezusu in On mu je rekel, da če ne bo rojen od zgoraj, ne bo videl Božjega
Kraljestva. To pomeni, da brez duhovnega novega rojstva po smrti ne bomo mogli
priti v Nebesa.
In potem me vpraša: »Kako pa naj to storim?« In dala sem mu
knjižico brata Kennetha Hagina – Novo rojstvo. Nato pa sem mu rekla. »Veste,
mnogi muslimani s popolnoma preprostimi besedami pridejo k Jezusu. Na primer: »Jezus,
če si ti res to, kar gospa Nevenka govori o tebi, potem želim, da se mi daš
spoznati. Želim te osebno srečati. Razodeni se mi.« In verjemite mi, On bo to
storil. On komaj čaka, da vzpostavi osebni odnos s človekom, ki ga je ustvaril.
Medtem je žena s sinom odšla naprej, Denis pa se je še kar
pogovarjal z mano. Zato sem mu dala tudi mojo mobilno številko, in izpisani
sestavek o tem: »Ali veš na kateri poti si in kam te ta pot vodi?«
Pogovarjala sva se o tem, da Jezus lahko vsak trenutek pride
po Svojo Nevesto in da je pomembno, da smo na to pripravljeni, sicer bomo
ostali na zemlji, ko pride Velika stiska in vladavina Antikrista.
Zelo, zelo je bil odprt, lahko bi rekla, da je stvari jemal
resno. Zelo sem bila vesela, da obstajajo mladi moški, ki so odprti za Resnico.
Me je pa tudi vprašal: »Ali vam ni nič vroče, ko tu sedite
na tem vročem soncu?«
Rekla sem, da mi je vroče, ampak da je to cena, ki jo z
veseljem plačujem, da služim Bogu in ljudem, ki jih je ustvaril.
Mislim da je bilo rečeno še marsikaj, a se ne morem
popolnoma vsega spomniti, dejstvo pa je, da Jezus res nekaj pripravlja, da se
tako mladi ljudje zanimajo za Boga in da jim je mar in da resno jemljejo, kar
jim poveš o Bogu.
Rekla sem mu tudi, da to, da gre sem in tja v cerkev, ga ne
naredi za vernika. Z Bogom je potrebno biti vsak dan, skozi Njegovo Besedo.
Potem se je poslovil.
Ne dolgo za tem je prihajala proti meni gospa Nataša, ki
zelo rada pride k meni. Enkrat sem molila za njeno hčerko in potem sva se
srečali naslednjič in je kar žarela, popolnoma je bila spremenjena. In danes je
rekla, da se zdravstveno stanje pri hčerki res popravlja.
Tudi z njo sem se pogovarjala o pomembnosti novega rojstva,
da imamo prepričanje Duha, da smo odrešeni. Kajti ne moremo reči, da se nam zdi,
ali da mislimo, da smo odrešeni. Če je v nas Sveti Duh, je v nas pričevanje, da
smo res odrešeni. Imamo sigurnost odrešenja.
Tudi njej sem rekla, naj povabi Gospoda v svoje življenje in
naj bere Sveto pismo, ker duhovniki govorijo marsikaj, česar v Svetem pismu ni.
Pomembno je razumeti Božjo Besedo po Duhu.
Ko sva bili še skupaj, pride še njena prijateljica, kateri
sem tudi že oznanjala in tudi njej rekla, da je v teh poslednjih časih pomembno
imeti pravo spoznanje o Bogu.
Nato je druga gospa odšla, jaz pa sem Natašo prijela za roko
in molila zanjo. Spet je imela solzne oči. Nato sem položila prste na njene
dlani in molila, da pride Sveti Duh in jo krsti v Svetem Duhu.
Ko sem prenehala z molitvijo je rekla, da ji je postalo tako
vroče in čisto solzna je bila. Videla sem, da jo je Sveti Duh močno dotaknil. Poslovili
sva se, nato pa je odšla v knjižnico.
Vmes so prihajali otroci in sem jim dala pobarvanke.
Nato je prihajal proti meni starejši gospod z vnukinjo. Sem
se obrnila k deklici in ji rekla, če želi pobarvanko. O, bila je zelo vesela in
ju je z veseljem vzela. Nato pa sem dedku rekla, ker je imel na sebi res
odštekano majico, če ve kaj je ta napis na njej. No bila je čisto pankovska.
Smo se nasmejali.
In potem mi začne razlagati zakaj ima dolge rokave, da ima vitiligo,
da nima popolnoma nobenega pigmenta in ga sonce zažge. Roke je imel res
popolnoma blede barve. Nato sem prijela njegovo roko, ga vprašala kako mu je
ime; Rudi, in zapovedala tej bolezni da odide od njega, koži, da se ji obnovi
pigment v imenu Jezus, da je ozdravljen popolnoma po Jezusovih ranah. Skratka
obnovo kože in pigmenta, ker je to Jezus že naredil zanj na križu.
In potem sem mu povedala, da sem tudi jaz imela to, ampak je
izginilo. Sem imela belo okoli oči in na rokah, a je izginilo. Dala sem mu še
eno pričevanje in mu povedala, da je tam moja telefonska, da mi sporoči, da je
ozdravljen.
Pred knjižnico se je srečal z mamico svoje vnukinje, on pa
je šel na eno predavanje.
In potem sem se usedla in začela igrati ukulele; danes sem
bolj malo igrala, ker so ljudje kar naprej prihajali in ko nekaj časa igram, se
nasproti mene, na cesti ustavi avto in iz zadnjega dela avtomobila skoči
deklica in mi ponuja drobiž. Pač to je tista darežljivost, ki se izkazuje skozi
dobra dela. Jaz pa sem denar zavrnila, hitro vzela pobarvanki in balonček,
čeprav deklica ni bila ravno majhna, ampak v avtu, na zadnjem sedežu sem videla
dečka, za katerega sem v trenutku vedela, da je bil verjetno hendikepiran, saj
je imel vrat v tisti polkrožni blazinici.
Če nebi stali na cesti, bi molila za tega dečka, a v tej
situaciji tega nisem mogla storiti. In deklica je skočila nazaj v avto in
odpeljali so se.
Božjih srečanj še ni bilo konec. Gospod je ponovno poslal k meni čudovito Indijsko družinico, očka, mamico, sinčka in hčerkico, ki so bili že dvakrat pri mojih knjigah. Seveda sem otrokoma spet dala pobarvanki in srečni so bili oni in starši. Nasmehnili smo se drug drugemu in rekla sem: "God bless you!" In nato so veseli odšli naprej.
Od doma sem šla ob 9:30 in ura se je približevala 12:45,
zato sem sklenila da grem nazaj grede skozi mesto.
Najprej sem zavila v fotokopirnico in kupila papir za
tiskanje, ter gospodu dala knjižico o ozdravljenju. Bil je je zelo vesel.
Nato sem šla naprej in šla mimo ljudi, ki so sedeli na
klopeh, in uživali naročene jedi, saj je bila v mestu »Odprta kuhna«.
Nato sem šla do stojnice Rdečega križa, saj sta me dve
deklici že zjutraj vabili, da pridem na izmenjavo sadik. Žal ni bilo nič prida
za vzeti. Vse je bilo uvelo, toda v gajbi na tleh sem zagledala nekaj lepih
jabolk in gospa mi je dala vračko, da jih naberem, jaz pa sem ji dala knjižico
o ozdravljenju in pobarvanki. Dejansko je šlo tukaj za daj, dam.
Ko sem šla naprej, sem zagledala mamico z vozičkom ter sinom
in hčerko in iz mojega vozička vzamem še zadnjo pobarvanko. Mamica je bila
zelo, zelo vesela in hvaležna zanjo.
In potem sem se odpravila naprej preko mestnega mostu in
proti domu. In veste kaj sem ugotovila na poti domov? Popolnoma sem bila
ozdravljena. Popolnoma več nobene bolečine ni bilo v mojem kolku, ne v
medenici. Noge nisem vlekla za seboj, nobene bolečine ni bilo več, v glavnem,
Gospod me je ozdravil, medtem ko sem molila za bolne, ki so prihajali k meni.
Zakaj mi ni dovolil, da drugi molijo zame? Ker je On sam želel imeti vso slavo glede tega ozdravljenja in da meni pokaže, da se lahko vedno zanesem Nanj, da je On moj Zdravnik.
Bog je dober, ker na veke traja njegova dobrota. In če
daješ, boš prejel. In če seješ, boš požel. To je zakon setve in žetve. Amen!
»Sam je na svojem telesu ponesel naše grehe na les, da bi mi
grehom odmrli in živeli za pravičnost. Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni.«
(1 Petrovo pismo 2:24).
